Piše: Lili Milanković

Neizogibno odmetavanje oz. kidanje snega je svojevrstna oblika zimske rekreacije in včasih tudi romantično zimsko opravilo. A pozor, lahko je eden od najpogostejših vzrokov za pojav bolečine v hrbtenici. Sami lahko veliko naredimo, da temu ne bo tako. Spodaj lahko najdete nekaj napotkov kako obvarovati svojo hrbtenico med kidanjem snega.

Izberite pravo lopato

Dandanes imamo na voljo veliko izbiro lopat. Ergonomsko oblikovana lopata lahko pripomore k bolj učinkovitemu kidanju – seveda, če je tudi položaj našega telesa med samim kidanjem ustrezen.

Torej sama lopata naj bi imela ukrivljen ročaj ali nastavljivo dolžino ročaja saj le-ta zmanjša boleče upogibanje v hrbtu in od nas »zahteva« manjše upogibanje v kolenih. Manjša, plastična lopata v primerjavi z navadno pa nam omogoča, da je teža ki jo dvignemo manjša.

Prilagamo posnetek, ki prikazuje relativno optimalno odmetavanje snega.

A mi bi pokazanemu dodali še hkratno učvrščevanje trupa, o katerem smo bolj na široko pisali TUKAJ. Dr. Scott tukaj predvsem na začetku govori o tem, kako se naj najprej usloči hrbet, preden se obremeni lopato s težo snega.

Kot že rečeno, mi priporočamo še optimalnejšo tehniko učvrščevanja (povezava z razlago v prejšnjem odstavku), ki še najbolj obvaruje hrbtenico ob manipulacijah z bremeni. Dobro učvrščevanje v kombinaciji z zravnanim (in ne ravno usločenim) hrbtom je običajno najboljša strategija.

Dr. Scott je po vsej verjetnosti želel predlagati vzravnan hrbet, a se je odločil za izraz ‘usločen’ (arched back) morda ravno zaradi tega, ker večina ljudi ob kidanju in dvigovanju bremen naredi ravno nasprotno – fleksijo trupa oziroma po domače ‘upognejo’ trup in hrbet naprej (kot Dr. Scott demonstrira na začetku posnetka kot nepriporočljivo tehniko).

Vendar je pri lopatah podobno kot pri stolih. Vsaka lopata ne ustreza vsakemu posamezniku, kot tudi stol ne. Predvsem razlike v telesni višini so tiste, ki naj narekujejo nakup primerne lopate. Zato je smiselno ob nakupu v trgovini preizkusiti različne lopate in z vsako lopato ‘simulirali’ odmetavanje snega. Podobno kot pomerjanje čevljev pred nakupom.

Preden se lotimo kidanja, se ogrejemo

Hladne in zakrčene mišice so bolj dovzetne za poškodbe. Svojemu hrbtu naredite veliko uslugo in se pred samim kidanjem ogrejte z nekaj preprostimi vajami za ramenski obroč, trup in noge. Potem s kidanjem začnite počasi in si vzemite slabih 10 minut počasnega in ne preveč sunkovitega kidanja, da se res dodobra ogrejete.

Uporabimo ergonomsko tehniko

Če je le mogoče, sneg potiskajte in ne dvigujte! Ko dvigujete sneg pa uporabite naslednje tehnike:

• z rameni, boki in nogami se obrnite proti bremenu (kupu snega), ki ga boste dvignili in tako preprečite zasuke v hrbtenici;
• upognite se v kolkih in poravnajte hrbtenico;
• upognite kolena in dvignite breme s pomočjo nog;
• hrbtenica naj ostane v nevtralnem položaju;
• raje dvignite večkrat manjše breme in nikoli ne dvigujte pretežkega bremena;
• ne mečite snega preko rame, saj je teža lopate in snega relativno daleč od težišča telesa, k še hujši obremenitvi pa pripomore še hkratna rotacija trupa;
• naj bo breme vedno v bližini telesa, saj s tem zmanjšamo zunanje sile na hrbtenico;
• lopato držite približno 30 cm narazen, da zagotovite stabilnost hrbta in zmanjšate možnost za poškodbe;
• ko sneg odmetavate vstran (največkrat odmetavamo vstran), to pospremite s kratkim korakom vstran. Tako silo proizvedete večinoma v nogah in se hkrati izognete rotiranju hrbtenice;
• v kolikor je le mogoče, sneg z lopato rinite po tleh in ga čim manj nosite;
• ne pozabite na stabilizacijo trupa!

Ne pozabite na ustrezno obutev in na čas za odmor v primeru večjih zasneženih površin. Še vedno pa obstaja tudi lažji način kidanja, uporaba freze. Če pri delu s frezo upoštevate nekatere od zgoraj naštetih napotkov bo breme za vašo hrbtenico še manjše kot pri delu z lopato.

Z naštetimi napotki vam želimo uspešno in varno kidanje še naprej! 

Piše: Luka Hren

Našo bolj »mlado« zgodovino vas verjetno pozna kar nekaj. Že nekaj let smo aktivni v našem kineziološkem centru v Domžalah, zadnjih par mesecev pa se na polno dogaja tudi na Mesarski v Ljubljani, v našem drugem kineziološkem centru. Kdaj, kako in zakaj pa se je vse skupaj sploh začelo?

No nekako takole je šlo …

Pisalo se je leto 2012, ko sem bil še precej bolj mlad, kot sem mlad sedaj. Bil sem še aktiven košarkar in študent 3. letnika kineziologije, ki se je že malce spogledoval s prakso. Kot me je opisala Lili, nimam se sicer ravno za misleca, ampak v moji glavi vseeno vedno nekaj tli in občasno zavre. In ko zavre, takrat je treba stvari sprostiti na plano.

Tako je bilo tudi 2. decembra istega leta. Zvečer sedim za računalnikom in se borim s Facebookom. Verjetno ena prvih stvari, ki sem jih izvajal tam, zato nisem bil čisto prepričan, kaj delam. No pa je uspelo, naredim skupni pogovor in v ta pogovor povabim še 4 sošolce.

Temu bi lahko rekli začetek, tu se začne časovnica KinVitala – 2. december 2012.

Gremo nazaj na tisto, ko v moji glavi nekaj tli in se pripravlja da zavre, da izbruhne. Razmišljam kaj bi rad v življenju počel. Da ne bom košarkar, sem se odločil že par let prej, čeprav bi zagotovo lahko še kar nekaj let igral po slovenskih klubih. Ok, da ne zaidem, to ni moj opis.

Torej tli in pri tem razmišljam, da bom sam težko uspel. Ne zaupam si dovolj, da bi vse speljal samostojno. Torej, koga povabiti zraven? Naj povabim bolj uspešne od sebe, sošolce z največ znanja ali pač ljudi, ki jim najbolj zaupam? Malce razmišljam in tako zraven pridejo še Uroš, Aljoša, Tija in Igor, osebe, ki sem jim najbolj zaupal.

Verjetno so vam nekatera imena dokaj neznana, in ne, ni bilo še Črta, Jureta, Lili in Špele … še Uroša sem povabil kot zadnjega. Prvo kar sem jim napisal, je, da imam eno idejo, da bi začeli nekaj na svojem. Da nimam konkretne ideje, ampak veliko željo in kar nekaj zamisli. Tako smo se dobili enkrat med faksom na to temo in tam se vse začne. Rekli so DA.

Malce sem pobrskal po zgodovini Facebooka in našel slednje …

5. decembra 2012 smo ustanovili privat skupino, kjer smo začeli nizati ideje. Moja prva zmaga je bila, da sem uspešno naredil skupino in notri dodal še vse že prej omenjene osebe. Potem je nekaj časa divjala nevihta v tej skupini, pa ne takšna, kjer bi se prepirali, ampak notri so letele različne ideje. Skupina še vedno obstaja in še vedno se notri veliko dogaja.

Po pravici nismo imeli čisto razčiščeno kaj bi radi delali. No, to smo morda še celo delno imeli, vendar problem je bil v financah. Skupaj smo imeli približno toliko denarja, da bi lahko odprli društvo, se pravi nekje 30 eur.

V tisti točki verjetno nihče ni bil čisto prepričan, da bomo to idejo kdaj prenesli do te faze, kjer smo sedaj. Sam večkrat nisem bil čisto prepričan, vem da kolegi prav tako. Zato nismo niti kaj preveč iskali podpore pri starših in še kje drugje. Poenostavljeno povedano – bili smo nesamozavestni in preplašeni v iskanju svojega prostora … in brez financ, da bi lahko začeli na veliko.

Prvi meseci zgodbe KinVital

Kaj se je torej dogajalo v prvih mesecih? Izbirali smo ime … hoteli smo zapakirati kineziologijo v ime, tako so bile ideje Kinesis, KinesioŠport, KinŠport, VitalSpot … KinVital.

Kako zabavno je včasih gledati nazaj v zgodovino. Ravno sem ugotovil, da je ime za KinVital izbrala Tija, jaz pa že nekaj let živim z mislijo, da sem se ga spomnil sam … groza, oprosti Tija.

Torej, 11. marec 2013 izberemo ime. Še vedno nismo prišli ven iz zaprte skupine. Se pravi smo še vedno kot neka gverila, ki se skriva v gozdu. Ampak smo že dokaj blizu roba tega pragozda, kjer smo izgubljeno tavali zadnjih nekaj mesecev. Ime imamo, to je vse kar rabimo.

Spletna stran se tudi že postavlja nekaj tednov. Hvala Jakob za pomoč!

2. aprila 2013 pa uspešno ustanovimo društvo. Ni šlo vse gladko, saj veste 5 DIF-ovcev ustanavlja nekaj. Razni papirji, pa statut … Tukaj hvala tudi tebe Barbara, da smo dobili bitko s statutom.

Tega 2. aprila še vedno nismo točno vedeli kaj nas čaka, imeli pa smo društvo in kmalu zatem tudi spletno stran:

http://kinvital.herokuapp.com/

Sedaj smo nezaustavljivi. Hmmm, kako pa dobiti vadeče, je bilo vprašanje. Odgovora nismo ravno poznali, to je bilo opazno tudi na številu vadečih ob začetku naših vadb.

Prvič smo se kot KinVital predstavili na teku trojk leta 2013, takrat se je trenerska ekipa s povsem sveže potiskanimi majicami podala na 29 km traso in jo uspešno pretekla. Z vadbami pa smo začeli kmalu po tem. Bil je 25.5., ko smo začeli s tekaškimi vadbami v parku Tivoli.

Kaj smo počeli na začetku?

Imeli smo tek in intenzivno vadbo. Oboje je potekalo zunaj in na obeh vadbah skupaj nismo imeli vadečih za eno normalno skupinico. Pa smo vseeno zagreto delali, bili predani ideji. Sam pogosto nisem mogel spati, ko pa je bilo toliko idej v meni. Pa spet ta nesamozavest in neznanje, tako da je večino ostalo v meni ali pa med nami …

Pa da ne bo vse tako suhoparno, še ena anekdota iz začetka naših vadb. Stojiva jaz in Uroš na parkirišču, pripravljena za prvo tekaško vadbo. Kdo bo prišel? Povabila sva nekaj kolegov in sošolcev ter upala, da bo kdo prišel. Torej mi stojimo na parkirišču in mimo pride moški ter vpraša, če smo mi tekaška skupina? Hmmm, ja smo … mu precej nesamozavestno odgovorim. Pove, da bi ženo prijavil na tek in se vse dogovoriva. Jooj kako nor začetek. Žena dejansko pride in ostane naša stranka kar nekaj let. Je bilo pa mislim, da to edinkrat, da se je kdo prijavil na takšen način. Noro!

Pridno smo tekli in vadili, vmes še zmagali na anteninem natečaju – »ne bodi osel, predstavi svoj posel« in tako dobili zastonj reklamo na radiu antena. Bilo je noro, ampak je nismo ravno izkoristili.

Jeseni tega leta dodamo še tek v Domžalah. Malce mi pomaga mami in povabi še par kolegic. Pa smo začeli, bili smo že prava skupina in nekatere še vedno vestno hodijo k nam.

V tej zasedbi smo vztrajali nekaj časa in leto 2013 zaključili s približno 10 vadečimi. Ja ni nam šlo, bi lahko rekli, ampak sam pri sebi na to nisem gledal tako. Še vedno sem bil najbolj predan ideji. Verjel sem, da imamo to, ne vem pa sicer od kje sem takrat jemal TO.

Spremembe

Spomladi in poleti 2014 pa doživimo nekaj sprememb. Ekipa se je malce spremenila. Bili smo kot uspešen band, ki je bil na vrhuncu slave in kar naenkrat nihče ni več štekal pevca. Ne ni bilo tako, naše poti so se ločile povsem prijateljsko. Bili smo mladi in nismo imeli vsi istih izzivov, ciljev, vizije. Tako sva za kratek čas ostala sama z Urošem. Takrat je bil verjetno kar prelom, lahko bi tudi midva to opustila, ampak sva še vedno verjela v to.

Vse skupaj pa je postalo bolj živo, ko smo v band dodali še 2 nova člana – Črta in Jureta. Hitro smo se ujeli. Črt je prinesel kreativnost, Jure pa samozavest. Sedaj smo verjeli, da to kar delamo, lahko uspe. Cilj je bil naslednji korak, nočemo biti ves čas zunaj na dežju, mrazu, vetru, saj bi bil Črt ves čas bolan. Rabimo prostor … ne zameri Črt.

Iščemo prostor, malce gledamo po Ljubljani in na koncu najdemo v Domžalah. Bil je avgust 2014, potem pa par mesecev barvanja, žaganja, barvanja, postavljanja … da odpremo novembra. Ok ni šlo, še vedno barvamo in postavljamo. In čakamo opremo. In odpremo konec januarja 2015. To je bil kar velik prelom, ker sedaj končno lahko delamo, kar smo želeli že od začetka, pa nismo imeli na voljo prostora.

Bile so tudi žrtve, glavni naš prosti čas in spanje. Bilo je noro veliko stvari, delali smo po 7 dni na teden, pa ni bilo težko. Imeli smo to zagnanost. Namesto, da bi v petek zvečer užival, kot svoji sovrstniki, sem kolegom iz KinVitala pisal, kaj bi še morali postoriti. Sori fantje, ker sem vam uničeval vikende.

V Domžalah bomo očitno kmalu upihnili že 3. svečko.

2013 smo imeli 1 uro na teden v telovadnici v Štepanjskem naselju, leta 2014 pa 2 uri na teden na Gimnaziji Poljane. To vse velja za čas med oktobrom in aprilom, preko poletja do vedno ostajali zvesti vadbam v naravi. Leta 2015 dodamo še 2 uri v Kosezah in tam postopoma povečujemo število ur. Prišli smo že do 9 ur na teden v letu 2017 in to je bil znak, da tudi v Ljubljani rabimo prostor.

Bilo je spet nekaj iskanja, pa potem zopet tisto – glasba iz »A je to« pa gremo. Žagamo, barvamo in poleti julija 2017 odpremo svoje prostore na Mesarski 4f v Ljubljani. Noro, že drugi Kineziološki center.

Več ur, več dela. Treba je bilo povečati ekipo. Tako zraven pristaneta še Lili in Špela, ki razbijeta moško monotonost. Mislim, da nam dobro dene ta popestritev. Še vedno pa nam poleg glavne ekipe pomagajo še Ajda in Aljaž, do pred kratkim David. Hvala tudi vam! Da ne pozabim na Katjo, ki nam je vmes nekaj časa precej pomagala pri našem razvoju in še kakšen bi se našel, pa brez zamere.

Kaj pa je bila tista filozofija, ki smo jo ves čas želeli pisati vzporedno z našo rastjo? Želeli smo biti predani svojemu delu, tako predani, da boste vsi vi čutili to. Da to ni samo vadba, da želimo oblikovati skupnost, ki se bo na vadbah dobro počutila, se z veseljem dobila tudi izven vadb. Želeli smo predati svojo strokovno znanje skozi naše programe in tako na vas vplivati čim bolj celostno. Da za vas ne bo vadba samo 2x tedenska »telovadba« v KinVitalu, ampak da boste vzljubili gibanje tudi v prostem času.

Tako da hvala tebi in vsem vam, ki z nami že kar nekaj časa soustvarjate in pišete našo zgodbo.

Pred kratkim smo na kratko predstavili Lili, okrepitev naše ekipe, tokrat je na tapeti druga kineziologinja, ki se je znašla v naši sredini.

Špela Čampa je ravno tako diplomirana kineziologinja, a kot nekateri verjetno že veste, ima poleg vodenja naših vadbenih programov dodatno odgovornost – je namreč naša uradna maserka.

Poleg študija kineziologije ima v lasti tudi Nacionalno poklicno kvalifikacijo za poklic maserke.

Tako da, če si zaželite masaže, jo kar pocukajte za rokav! 

Kineziologinja že, ampak rahlo odbita  

Malo heca mora bit. Špela ni prav nič odbita, je pa po zgornji sliki sodeč ves čas za akcijo. Neumorna, veseljakinja, štoserka in nežna dušica obenem.

Pravzaprav ni čudno, da se je znašla pri letos poleti, saj se predvsem z Luko in Urošem dobro poznajo še iz študentskih let. Polna entuziazma kot je, se je ponudila in ponudila sodelovanje, ko je poleti uvidela, da bomo potrebovali dodatnih moči.

Do sedaj je kot kineziologinja večinoma sodelovala v različnih športnih klubih (kot to počne še vedno), tokrat pa se je potopila v svet rekreacije odraslih, kar ji kot pravi, predstavlja svež in dodaten izziv.

O največji zanimivosti KinVital ekipe

“Najbolj hecno in zanimivo mi je bilo, kako se lahko štirje tako različni moški karakterji, vsak s svojimi prednostmi in tudi slabostmi, tako dobro razumejo med seboj. Včasih je komunikacija med njimi res smešna, ne veš, ali bodo sploh kdaj prišli sodu do dna, potem pa se z veliko mero smeha in dobre volje reši vse.

Kako po Špelinem mnenju funkcioniramo kot ekipa

“Luko in Uroša poznam še iz študentskih let, oba sta super fanta, ki sta s svojim trdim delom pripeljala Kinvital tako daleč. Črt s svojo natančnostjo, tabelicami in vtisom ”vse imam pod kontrolo” daje neko varno zavetje celotnemu timu, Jure pa vedno poskrbi za sproščenost in dodatno komuniciranje med nami. Seveda je tu še Lili, nežna dušica, ki drži fante pod kontrolo.

Na kratko o nadaljnjih ciljih

“Kinvital je na področju kineziologije eden prvih in zato vodilnih centrov v Sloveniji, ki delajo zdravju v prid. Kot del njihove ekipe si želim sodelovati na njihovi poti ter se tako intenzivno učiti in razvijati. Področje, ki me najbolj zanima, je rehabilitacija in znanje, ki ga imam in ga še dobivam, mi pomaga pri kreiranju skupne zgodbe.”

Malo je ljudi, ki ob besedi masaža občuti nelagodje. Masaža je univerzalen, dodobra preverjen ter učinkovit način za psiho-fizično sprostitev.

Ne le sprostitev, masaža ima lahko ob akutnih ali kroničnih mišičnih napetosti celo terapevtski učinek, saj je lahko dobra dopolnitev k športnemu treningu, rekreativnim vadbam in kinezioterapiji.

Masaža ima tako vlogo užitka in zmanjševanja prekomerne napetosti mišičja, cilj katerega je konec koncev omogočanje optimalnih gibalnih vzorcev med športnimi treningi, rekreativno vadbo in predvsem neovirano gibanje tekom vsakdana.

Masaža tako lahko dodatno doprinese aktivnim športnikom kot rekreativcem. Najsi bo to le z namenom užitka ali namensko sproščanje manjših ali večjih napetosti določenih mišičnih skupin.

Masaža s Tecar terapijo

Poleg klasične in športne masaže kot dodatek k masaži uporabljamo tudi Tecar terapijo. Tecar tehnologija se bolj ali manj uporablja v preventivni in rehabilitacijski fazi, saj zmanjšuje napetost v mišicah, izboljšuje površinsko in globinsko prekrvavitev, odpravlja bolečino, vzpodbudi limfni in venski obtok, omogoča hitrejše celjenje vnetih tkiv in pomaga pri zdravljenju kosti.

Več o sami Tecar terapiji in uporabi le-te si lahko preberete TUKAJ.

Lokacije in rezervacija termina

Masaže izvajamo v KinVital kineziološkem centru v Ljubljani na Mesarski cesti 4f.

Rezervacija termina poteka po dogovoru, rezervacijo pa opravite tako, da pišete na spodaj navadeni e-mail naslov:

spela.campa@kinvital.si

Si želite dodatnih informacij?

Kontaktirajte nas, z veseljem se potrudimo in odgovorimo v karseda hitrem možnem času.

Piše: Uroš Kožar

»Vi vsi ste trail tekači, samo da tega še ne veste!«

Z Luko, s katerim skrbiva za tekaške programe pri KinVital-u, sva se odločila, da vam izdava eno tekaško skrivnost. Pa gremo najprej po vrsti.

Vesoljci v tekaških copatih?

Ni skrivnost, da se z Luko v tekaških copatih raje kot po cesti podiva po poteh v objemu narave. In to naju spremlja že nekaj časa. Vsako leto si izbereva neke vrste »tekaški« dopust, ki naju je letos peljal na Madeiro, lani na Kanarsko otočje, kdo ve kam naju zanese naslednje leto (načrti so še v izdelavi ;)).

Iz fotografij je razvidno, da je teren na takih prireditvah lahko včasih zelo zahteven. Celo na meji lažjih plezalnih smeri. In take atraktivne podobe pripomorejo k temu, da ljudje na trail tekače gledajo kot na neke vesoljce v primerjavi s tekači, ki mogoče večkrat zavijejo na asfalt.

Na vesoljce, ki vstajajo sredi noči, so na hribu še pred sončnim vzhodom in v službi še pred šefom. Na vesoljce, ki uporabljajo neke vrste specialne tekaške copate in posebno opremo za take vrste avantur. Na vesoljce, ki se v tekaških copatih podajajo tja, kjer gredo ostali s pohodniškimi čevlji za dva dni. Ti vesoljci pa enako turo premagajo v dopoldanski izmeni, popoldne pa že hitijo v službo.

»Vsak tekač, ki teče v parku Tivoli ali ob Kamniški Bistrici je trail tekač. In ne samo Kilian Jornet, Emelie Forsberg in podobni.«

Take in še bolj ektremne zgodbe pripomorejo k zmotnemu mišljenju, kaj je trail tek.

Trail tek ni samo tek na Mont Blanc in druge najvišje vrhove vseh celin.
Trail tek niso samo več-dnevne etape tromestnih števil kilometrov.
Trail tek ni samo tek ponoči.
Trail tek je enostavno tek v naravi.

Vsak tekač, ki je kdaj zavil iz asfalta na makedam, je trail tekač. Vsak tekač, ki teče v parku Tivoli ali ob Kamniški Bistrici in zavije še na bližnji Šumberk, je trail tekač. In ne samo Kilian Jornet, Emelie Forsberg in podobni.

Ne. Vsak tekač, ki je kdaj zavil iz urejenih poti, je trail tekač. In upam si trditi, da je takih tekačev, takih, ki trenutno berete ta zapis, večina. Več kot cestnih tekačev, ki tečejo samo po asfaltu in nikoli ne zavijejo vsaj na makedam ali gozdno pot.

Tek, ki ni samo to

Zakaj je tako? Zato, ker nam narava enostavno lahko ponudi več kot cesta. To je tema, kjer ob pisanju in govorjenju postanem kar malce preveč čustveno vpet, a tako pač je. Trail tek ti zleze pod kožo.

Ko zaviješ iz urejenih poti, se tek šele začne. Preko tekaških copat se povežeš z naravo in bolje začutiš tudi svoje telo. Izostrijo se tudi ostali čuti, kot so sluh, vonj, dotik …

Iz teka v naravi se definitivno sam redko vrnem utrujen. Ja, seveda, fizično že, v sebi pa energijsko poln bolj kot pred tekom. Cilj teka v naravi je, da pozabiš na zapestni računalnik, ki se imenuje ura, in se enostavno predaš terenu.

Ko je teren dovolj položen, tečeš, ko je strmina prevelika, enostavno hodiš. Ja, hodiš! Veliko hodiš in to se imenuje trail tek. Na koncu pa še vedno z veseljem in zanimanjem pogledaš koliko kilometrov in seveda »višincev« si premagal.

Ne razumite narobe. Tudi sam se še vedno rad, zelo rad, pomerim na Ljubljanskem maratonu ali kakšni cestni desetki, a trail tek ti enostavno da nekaj več. Sam sem se na trail tekmah veliko naučil, opazil pa eno zelo zanimivo stvar. Na trail tekmah so številke in rezultat resnično drugotnega pomena. Tekačem je vseeno, če traso premagajo kot 50. ali 500. Ti zadnji so mogoče svojega uspeha še toliko bolj veseli kot sam zmagovalec.

Kot je modro dejal že Nejc Zaplotnik: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

Bolj resno o trail teku

Trail tek pa niso samo čustva. Narava nam pod noge vedno postavlja nekakšne ovire, ki jih je treba premagovati. Zato se tudi tehnika teka razlikuje od tiste atletske tehnike, ki jo videvamo na cestah.

Ker se teren v naravi neprestano spreminja, je takšna tudi tehnika. Ne stalna kot na cesti, ampak veliko bolj spreminjajoča.

Koraki niso vedno enako dolgi, saj je kdaj potrebno preskočiti kakšno korenino, zaradi katere pa pogled ni usmerjen naravnost v tla. Gledamo še vedno čim bolj v smeri horizonta, periferni vid pa poskrbi, da se uspešno izognemo vsem oviram.

Bolj zahteven je teren, ja tudi taki obstajajo v Tivoliju, pa se pogled usmeri bližje pod noge. Navadno stopamo bolj na srednji del stopala, saj tako ustvarimo več trenja za boljši oprijem. Roke imaju pri teku pomembno vlogo, pri trail teku pa še toliko večjo. Pomagajo loviti ravnotežje, zato se gibljejo v nabolj različnih smereh in pomagajo v zavojih.

Oprema za trail tek

Za tek načeloma ne potrebujemo veliko opreme. Konec koncev lahko tečemo tudi bosi, a boljša oprema lahko poskrbi za boljši in predvsem bolj varen tek. Po gozdnih poteh lahko tečemo tudi s tekaškimi copati, ki so načeloma namenjeni asfaltnim površinam, a se bomo v copatih z bolj izrazitim profilom počutili boljše in predvsem bolj varno. Še posebej takrat, ko je teren moker in drseč. Copati namenjeni trail teku so mogoče bolj robustni in stopalom nudijo malce več zaščite pred udarci v skale in na podplatu pred ostrimi predmeti. Ne razumite narobe! Gre še vedno za lahke tekaške copate z malce več zaščite in profila ter ne za lahke pohodne čevlje.

Oprema se izkaže za koristno predvsem takrat, ko pride do vzponov in spustov. Kako jih premagati, pa v naslednjih prispevkih.

Do naslednjič pa še to. Trail tek je enostavno magičen v kateremkoli letnem času, kar smo včeraj tudi dokazali s skupinskim trail tekom z našimi nadebudnimi tekači po zasneženih Polhograjskih dolomitih.

KinVital Ekipa se počasi širi in ker poudarek pri našem delu vedno sloni na osebnem pristopu, se nam zdi pošteno, da se tudi na spletu konkretneje predstavimo.

Lili za razliko od nas ni študirala v Ljubljani, temveč je magistrirala iz Aplikativne kineziologije na Fakulteti za vede o zdravju. Tokrat na hitro v par točkah razkrijemo, kako in zakaj se je vključila v našo ekipo.

Prvi stik s KinVital ekipo

Lili je očitno povsem prevzela dobra volja našega zgovornega Jureta, ki ga je nekega lepega dne spoznala na sejmu v Domžalah. Jure je očitno res pravi za promocijo naše ekipe, ko nam je uspešno priskrbel ženski pridih v naši ekipi fantov.

Beseda na besedo torej in ni minilo veliko sekund, ko je Lili pričela opazovati naše delo od znotraj in se počasi prostovoljno vključevati in pomagati pri vodenju nekaterih vadb.

Sprejeli smo jo odprtih rok in se dogovorili v smislu: »Poskusimo in čez čas vidimo, če smo za skupaj ali ne.« Lili je zagrabila, nam pomagala pri nadomeščanjih in počasi postajala tudi del naših neformalnih druženj.

Počasi in predvsem spontano se je infiltrirala v  našo ekipo, medtem ko je sproti delala na več koncih.

»Lili, tako kot vsaka ekipa, imamo tudi mi svoje posebnosti. Kaj ti je padlo v oči na začetku?«

Pogumno vprašanje z naše strani, ampak glede na sumljivo spreten diplomatski odgovor na vprašanje, jo bomo ta isto vprašanje očitno vprašali še enkrat čez recimo 3 leta.

Njen odgovor?

»Hmmm, da manjka ženska roka?«

Še malo podrezamo in dobimo nadaljevanje:

»Takoj sem opazila prikupno zmedenost fantov, ki pa so več kot očitno kot ekipa dobro funkcionirali. Takoj sem videla, kar sem iskala – idealno ekipo za nove poklicne izzive!«

»Kako si potem s časom dojemala našo ekipo?«

Da Lili ne bo jezna, spodaj napišemo njen odziv kar direktno v njenih besedah.

»Predvsem mi je bila všeč energija v ekipi in to, da imate fantje toliko elana in idej, ki so se dopolnjevale z mojimi, kar me je takoj pritegnilo zraven k sodelovanju. Vsak od fantov je pustil pri meni poseben vtis, seveda pozitiven.

Jure me je pritegnil s svojim pozitivnim karakterjem in energijo. Luka se mi je zdel kot mislec, ki ima vedno vse naštudirano in ti da občutek, da se od njega lahko veliko naučiš. Uroš je pustil vtis lahkotnosti – vedno si je vzel čas in te z nasmehom pozdravil. Za Črta pa bi rekla, da nekako bdi nad vsem skupaj in obvlada svoje PR delo.

Predvsem pa bi pri vseh izpostavila prijaznost, vljudnost ter občutek za sočloveka.«

Ufff, plus pike za nas. Kot smo omenili prej, da vidimo, kaj bo rekla čez 3 leta, ko bo KinVital ekipa povsem zlezla pod njeno kožo in bo lahko brez dlake na jeziku pokomentirala njen prvi vtis o našem pristopu k delu.

Piše: Črt Korošec

Vadimo in treniramo lahko le tisto, kar že znamo. Ne moremo vaditi tistega, česar še ne znamo.

V rekreaciji in športnem treningu se tehtnica RAVNOVESJA gibanja ali recimo raje kar NERAVNOVESJA večinoma nagiba v smeri relativno velike intenzivnosti in količine.

Česa torej manjka na drugi strani tehtnice, da je le-ta neuravnovešena?

Kvalitete gibanja.
Optimalnih gibalnih vzorcev.
SUVERENIH gibalnih vzorcev.

Enostavno, močneje (kaj šele maksimalno!) lahko varno obremenimo le gibalne vzorce, ki jih že obvladamo!

4 serije po 10 sklec z vmesnim ploskom torej odpadejo za nekoga, ki mu ramena in lopatice plešejo že pri normalni izvedbi sklec. Pa čeprav jih lahko »v šusu« naredi 23. Podobno je potem seveda tudi z vojaškimi poskoki, dvigovanjem uteži, konec kocev tudi z nečim tako osnovnim, kot je to počep.

Ne le vadba za moč, enako je tudi s tekom ali športom v splošnem.

Nikoli ne smemo pozabiti na kvaliteto gibanja in učenje primernih gibalnih vzorcev, ki pa niso povsem univerzalni in so do določene meje individualno pogojeni!

Na kratko? Če nikoli v življenju vaše noge niso pretekle več kot 3 km v kosu, potem ne pričnite svojo rekreativno tekaško pot s pol ure teka »takoj iz prve«.

Poškodbe so namreč dandanes v rekreativnem svetu čisto prepogoste. In eden izmed dejavnikov, ki fenomen poškodb vzpodbuja, je zagotovo slaba kontrola gibanja, ki jo nadgradimo s preveliko intenzivnostjo in količino treninga ali rekreacije.

P.S.: Marsikdo si misli: “Pa zakaj bi se moral učiti tehnike teka ali počepa?” Enostavno. Ocenite količino časa, ki jih povprečen zahodni človek posveti teku, počepanju in ostalim sicer prirojenim gibalnim vzorcem. Ja, tega je v povprečju tako zelo malo dandanes, da v povprečju sploh ne znamo več sproščeno hoditi, kaj šele teči. Da o počepih ne govorimo.

Verjetno ne poznate veliko takih, ki so pri 40-ih letih sposobni udobno čepeti več kot 5 minut skupaj. Logična posledica vsega skupaj so potem nesuvereni osnovni gibalni vzorci, ki potem ob intenzivnih rekreativnih treningih, kjer sledimo edinim oprijemljivim objektivnim ciljem (število ponovitev, število dvignjenih kilogramov, število porabljenih kalorij …), peljejo do nepotrebnih poškodb.

Piše: Luka Hren

Tekaška sezona se počasi izteka. Mi pa že kujemo načrte za leto 2018. Kaj bomo počeli, kje bomo tekli, kam odpotovali.

Kot kaže bo razburljivo!

Šlo bo za preplet domačih trail in cestnih tekov, zopet bomo odšli tudi na kakšen maraton v tujino in se 2x tedensko družili tudi na vadbah v Ljubljani in Domžalah.

Ko smo si pred leti zamišljali svojo tekaško skupnost, smo si jo zamislili v približno taki obliki, kot je to danes. Da to ne bo zgolj 2x tedensko skupno tekanje, ampak da nas bo družilo več stvari. Da bomo z veseljem po teku sedli na pijačo, odšli na kakšen maraton v tujino in se družili tudi izven tekaških vadb. Nismo zgolj želeli predajati strokovnega znanja, ampak iz vsega skupaj narediti prijetno skupnost.

Torej kam v letu 2018?

Najprej nas v letu 2017 čaka še zadnji skupinski tek, ki se bo odvijal 2. decembra. Če nam bo vreme naklonjeno, se bomo podali po poteh Polhograjskih Dolomitov. Bomo pa tudi še malo dobrodelni, zato se 16. decembra podajamo še na Božičkov tek v Domžale. Tako da nam ne bo dolgčas tudi ob koncu tekaške sezone.

Preko zime pa potem malo počivamo in tek malo pozabimo …

Ne bo šlo. Tečemo celo leto, tako da se bomo na vadbah videvali tudi preko zime.

Leto 2018 nas bo, kot vse kaže, peljalo v Edinburgh na tamkajšnji maraton. To bo zagotovo čudovita tekaška izkušnja. Ne se ustrašit, ne gremo samo na maraton, ampak je tam na sporedu tudi tek na 10 km in 21 km.

Ne bo pa tujina edina izbira. Spomlad bo verjetno kar pestra. Pri izbiri tekmovanj, ki se jih bomo skupinsko udeležili, nam boste v pomoč prav vi. Izbire ne manjka, tako se bomo verjetno podali na Kraški in Istrski maraton, pa že tradicionalno tudi na Tek trojk. Z veseljem bomo prisluhnili še kakšni vaši želji in se odpravili še na kakšen tek bolj lokalnega značaja.

V KinVitalu nas je pa tudi kar nekaj takih, ki najbolj uživamo v trail tekih. Zato s predlogi kar na plano prosim! Samo nekaj predlogov za lažje razmišljanje:

• Soča trail
• 100 miles of Istria
• Kvarner trails …

Tudi spomladanski treningi bodo sicer potekali po ravnini, ne bomo pa pozabili niti na traile, tako da bomo dobro pripravljeni tudi za klance in seveda spuste.

Kako je pa s skupinskimi teki?

Vadba bo še vedno potekala klasično 2x tedensko na obeh lokacijah. V planu pa je tudi preko 10 skupinskih tekov. Zopet bomo seveda veseli predlogov.

V načrtih je zopet vsaj 1 tek mesečno. Večina jih bo v okolici Ljubljane in Domžal, se bomo pa podali na kakšen tek tudi na obalo, pa v hribe … in še kam, da odkrijemo še kakšen čudovit predel v tekaškem koraku.

Kaj pa jesen in zima?

Jesen je pa še predaleč … ampak zagotovo zopet kakšen trail tek, pa malo spet po cesti, vmes še na Ljubljanski maraton in zaključek v malce bolj lahkotnih ritmih, tako kot letos.

Se že veselim vseh tekaških doživetij v letu 2018!

Piše: Jure Gubanc

V Februarju se bosta zgodila dva velika dogodka na temo hrbtenice in težav s hrbtom pri nas.

Konec Februarja namreč v Ljubljani gostimo svetovno priznanega strokovnjaka s področja rehabilitacije hrbtenice, Dr. Stuart McGilla!

Dogodek, katerega ni za zamuditi, saj bo dr. McGill prvič obiskal naše kraje, kar je odlična priložnost za vedoželjne, da nam za tak klinični seminar ni potrebno prepotovati stotine ali celo tisoče kilometrov.

Prav tako bo v Februarju izšel slovenski prevod McGillove knjige, Back Mechanic ali Postani sam svoj Mehanik hrbta. Kot ogrevanje pred tema dvema dogodkoma pa bomo objavljali zanimivosti iz raziskav in knjig dr. Stuart McGilla.

Stabilizacija trupa – današnja tema

Preberete si lahko že prejšnji članek o herniji, danes pa je na vrsti tema, ki je bila v zadnjih letih zelo popularna – stabilizacija trupa. Tokrat o dveh znanih metodah, bracing in hollowing ter o tem, kaj pomeni eno in kaj drugo.

Vsekakor sem prepričan, da je že vsakdo slišal kakšen nasvet glede metode s katero mora učvrstiti trup. Pa najsi gre tu za vlečenje popka »noter« ali ven, napenjanje tega in onega …

Nedvomno gre za zelo pomembno, celo eno ključnih tematik pri zdravju vaše hrbtenice, kjer pa še vedno vlada preveč megle in nejasnosti.

Termin stabilizacija trupa se je namreč v zadnjem času tudi pri nas močno uveljavil. Cilj tega članka je zato pojasniti zmedo in vam razjasniti obzorja, saj lahko izbira metode učvrstitve hrbtenice (stabilizacija hrbtenice) za vas pomeni razliko med bolečinami in dobrim počutjem.

Dve nasprotni si in najpogosteje slišani metodi učvrstitve se imenujeta »bracing« ali trebušna učvrstitev, in »hollowing« ali poglabljanje trebuha.

Prva metoda vključuje aktivacijo celotnega obroča mišic okoli ledvene hrbtenice, druga metoda želi doseči bolj izolirano aktivacijo samo določenih mišic tako, da popek približate hrbtenici.

Kako se je vse začelo?

V 90-ih je skupina avstralskih raziskovalcev opazila, da imajo ljudje z bolečinami v hrbtenici rahlo zakasnelo aktivacijo mišice transverzus abdominis – prečne trebušne mišice. Natančneje, aktivirala naj bi se prepozno, saj so pri asimptomatičnih ljudeh opazili, da se aktivira pred opravljanjem določene fizične naloge (1).

Na fotografiji B vidite primer posameznika, ki je sposoben globokega »hollowinga«.

Spoznanje raziskovalcev iz študije je zelo pomembno, saj so opazili razliko v hitrosti aktivacije mišic trupa med ljudmi z bolečinami v hrbtenici in tistimi brez bolečin.

Njihovo priporočilo je bilo jasno: Potrebno je izboljšati sposobnost kontrakcije mišice transversus abdominis ali prečne trebušne mišice. Ker se ta mišica pripenja na premo trebušno mišico (six pack) se pri aktivaciji le-te ustvari vdolbina, kot jo vidite na fotografiji B zgoraj.

Gre za klasičen primer »hollowinga«, vlečenje popka notri, kjer zmanjšamo volumen v trebušni votlini. Za to metodo učvrstitve ste verjetno že slišali večkrat. Aktivacija trupa z vlečenjem popka navznoter je bil namreč tudi pogost laični termin, ki se je redno uporabljal v krogu rekreativcev.

Vse lepo in prav, toda …

Tako kot mnogo idej, je bila tudi metoda »hollowinga« popolnoma izvzeta iz konteksta. Mnogo ljudi je tako zgoraj omenjeno delo profesorjev Richardsona in Hodgesa interpretiralo kot favoriziranje metode »hollowing« za zagotavljanje stabilnosti hrbtenice.

Ne glede na to, da so novejše raziskave pokazale, da mišici transversus in multifidus nista nobeni izjemi pri zakasneli aktivaciji pri bolečinah v hrbtenici, saj to velja tudi za ostale stabilizatorje, sama metoda »hollowinga« NIKOLI ni bila mišljena kot metoda učvrstitve v vsakodnevnem življenju!

Šlo je za predlog izbire metode za izboljšanje aktivacije transversusa v procesu rehabilitacije, in nikakor ne za praktična navodila pri gibanju in obvladovanju bremen v vsakodnevnem življenju.

Metoda »hollowinga«, vlečenja popka navznoter, namreč nikakor ne zagotavlja primerne stabilizacije hrbtenice. Poglejmo zakaj.

Zakaj je metoda ’’bracinga’’ ali stiska VSEH abdominalnih mišic edina prava metoda učvrstitve?

Pri najnovejših raziskavah so namreč odkrili veliko pomembnih spoznanj:

1. Metoda »bracinga« ali stiska vseh abdominalnih mišic zagotavlja aktivacijo vseh treh plasti mišic trupa (rectus ambominis ali »six pack«, external in internal oblique ali zunanja in notranja poševna trebušna mišica in zloglasni transversus abdominis ali prečna trebušna m.). Po drugi strani metoda »hollowinga« preprosto ne zagotavlja dobrega izkoristka vseh mišic trupa (2).

Zgornja slika je zelo dober prikaz pomena mišic in primerne učvrstitve za našo hrbtenico. Najpomembnejšo vlogo pri stabilizaciji hrbtenice igrajo mišice, ki so postavljene široko in tako zagotavljajo boljšo oporo. »Vlečenje popka« noter zgolj pomeni, da večina mišic trupa ne more biti aktiviranih tako, kot bi lahko bile.

Predstavljajte si hrbtenico kot radijski stolp, okoli katerega so žice. Da se stolp lahko upira silam iz vseh smeri, mora imeti vse žice enakomerno učvrščene. Tudi mišice trupa morajo biti okoli hrbtenice enakomerno učvrščene, da zagotovijo največjo stabilnost.

Ker tako enakomerno aktivirane mišice trupa pravzaprav delujejo pri vseh naporih in vsakodnevnih nalogah, ni čudno da večina tekmovalcev športov moči dobro ve, da je pravzaprav vsaka vaja in opravilo hkrati krepitev mišic trupa (2,3).

2. Mišice trupa morajo delovati v usklajenem »orkestru«, saj so oblikovane tako, da tvorijo naravno »vezano ploščo«, kjer skupek vseh ustvari izjemno močno oporo.

Seštevek stabilizacije trupa s pomočjo vsake mišice posebej je manjši, kot zmožnost stabilizacije s pomočjo vseh mišic, ki delujejo usklajeno skupaj. Zato sploh ni potrebno, da mišice napenjate na vso moč. Dovolj je že nežen stisk, saj kot rečeno, vse mišice trupa skupaj ustvarijo boljšo stabilizacijo tudi ob nežni kontrakciji, kot to storijo posamične mišice ob močni kontrakciji (4).

3. Pravilna aktivacija ne pomeni popka »noter« niti ne »popka ven«. Pravzaprav veliko mišic trupa sploh ni ustvarjenih za krčenje ali raztezanje, pač pa zgolj za učvrstitev hrbteničnih sklepov. To pomeni, da se pri stabilizaciji z »bracingom« obroč okoli hrbtenice učvrsti, sama dolžina mišic se pa niti ne spremeni (3).

4. Pri slikah spodaj so dokumentirane razlike med zagotavljanjem stabilnosti pri »hollowingu in bracingu«.

Pri popolni izolaciji transversusa je zmožnost stabilizacije hrbtenice celo negativna, vendar popolna izolacija aktivacije zgolj ene mišice niti ni mogoča. Zato vsak »hollowing« nehote ustvari nekaj malega stabilizacije tudi drugih mišic (5).

5. Pogosto vlada zmotno prepričanje, naj se »bracing« uporablja zgolj za velika bremena. Gre za nerazumevanje razlik med t.i. Valsalva manevrom, kjer zadržimo vdih in tako povečamo pritisk v trebušni votlini in pa nežno aktivacijo obroča vseh mišic okoli hrbtenice t.i. bracing.

Za izvajanje vsakodnevnih aktivnosti ni nobene potrebe po maksimalni kontrakciji mišic trupa, saj zadostujejo že 5% do 10% nivoja MVC (maximal voluntary contraction – maksimalne želene kontrakcije).

Prav tako ni nobene potrebe po zadrževanju vdiha. To pomeni, da primerna učvrstitev trupa zagotavlja stabilnost večine vsakodnevnih sil rotacij, iztegov in upogibov že pri minimalni aktivaciji. Skrivnost stabilizacije se skriva v prilagoditvi nivoja učvrstitve glede na pričakovano breme (4).

6. Potrebno je biti previden pri učenju in implementaciji »hollowinga« v proces rehabilitacije, saj se vadeči lahko nehote priuči napačnih vzorcev stabilizacije.

7. Mišice trupa, ki se nahajajo dlje od hrbtenice, imajo pomembnejšo vlogo pri stabilizaciji kot t.i. globoke mišice, ki delujejo bližje hrbtenici. Širša postavitev jim namreč omogoča večjo sposobnost upiranja zunanjim silam (4).

8. Mišice trupa so sposobne ustvariti čvrstost in silo. Čvrstost vedno zagotavlja stabilnost in vedno pomeni usklajeno delovanje vseh mišic, pri tem pa se seveda nujno ustvari sila.

Vendar zgolj ustvarjanje sile ne pomeni nujno čvrstosti in tudi ne stabilnosti. Mišica lahko ustvari silo, brez da bi zagotovila stabilnost (vaja trebušnjak itd.) (4).

9. Vzdržljivost mišic trupa je nujna za zagotavljanje stabilnosti. Redko je maksimalna moč ključna in redko je za zagotavljanje stabilnosti potrebno maksimalno napenjanje (4).

10. Nevarnost pojava nestabilnosti v trupu se pojavi pri dveh nasprotnih si obremenitvah. Do nevarnosti pride pri dvigovanju bremen, ki predstavljajo maksimalno zmogljivost posameznika, saj pride do napake v tehniki gibanja in pri zelo majhnih bremenih, saj v teh primerih pogosto sodeluje premalo mišic.

Tako je lahko breme, četudi majhno, še vedno pretežko. Ključ do uspeha se skriva v zagotavljanju zadostne stabilizacije in nevtralnega položaja hrbtenice. Tu se pokaže tudi potreba po treningu vzdržljivosti trupa (4).

Kaj pa sploh je potem ’’bracing’’ in kako najbolj učinkovito in naravno zavarujemo svojo hrbtenico?

Kako preverimo tehniko “bracinga”.

Postavitev v nevtralen položaj je pogoj za najboljši način aktivacije mišičnega »obroča« okoli ledvene hrbtenice.

Pogosto imajo ljudje zaradi napačnih informacij o primerni stabilizaciji trupa na začetku nekaj težav pri učenju primerne učvrstitve trupa. Še dodatno težavo včasih predstavlja sedeči delavnik, saj ljudje, ki so vedno manj vajeni fizičnega dela, pogosto naletijo na bolečine in težave, saj so ob soočenju z napori zaradi prevelike količine neaktivnosti lahko izgubili občutek propriocepcije oziroma zavedanja lastnega telesa in aktivacije mišic. A vendarle gre za zelo intuitiven in preprost način, večina ljudi in športnikov, ki so podvrženi fizičnim naporom, ga seveda uporablja nevede.

V zgornjem videu je namerno prikazana tehnika učvrstitve s predhodno sprostitvijo mišic. Zgolj zato, da razumete, kako pri sproščenih mišicah prsti lahko prodrejo proti hrbtenici, z aktivacijo mišic se pa prste ’’potisne’’ ven.

Na spodnji sliki vidite na prvi sliki, najprej poskus stiskanja samo trebušnih mišic, na drugi sliki samo hrbtnih mišic in potem na tretji sliki iskanje nevtralnega položaja hrbtenice in posledično trupa.

Pri bracingu oziroma primerni stabilizaciji hrbtenice ne gre zgolj za stisk trebušnih mišic. Ko stojite, potipajte mišice v ledvenem delu, ki potekajo ob hrbtenici. Gre za ’’mesnati’’ del ob vretencih.

Ko stojite vzravnano, bodo te mišice sproščene, ko pa greste v predklon (slika 3), boste začutili njihovo aktivacijo. Zopet se dvignite, stisnite trebušne mišice in znova potipajte mišice ob ledvenem delu hrbtenice.

S pravo metodo stabilizacije bi morali čutiti ne samo mišice v trebušnem, pač pa tudi mišice ob hrbtenici v ledvenem delu hrbta.

Zapomnite si, da prava stabilizacija naredi obroč okoli hrbtenice in ne pomeni močnega napenjanja, prav tako vam ne sme biti v napoto ali napor. Morda samo na začetku, saj boste potrebovali nekaj časa, da boste spreminjali do sedaj priučene slabše vzorce stabilizacije in se naučili novega.

Zapomnite si torej, da je obvladovanje zaščite vaše hrbtenice pri fizičnem delu in premagovanju bremen ključno za dolgoročno zdravje.

Viri:

1. Hodges PW, Richardson CA (1999). Altered trunk muscle recruitment in people with low back pain with upper limb movement at different speeds. Archives of physical medicine and rehabilitation, 1999 Sep; 80(9): 1005-12

2. Brown S*, McGill SM (2009). Transmission of muscularly generated force and stiffness between layers of the rat abdominal wall. SPINE, 34(2): E70-E75

3. Postani sam svoj Mehanik hrbta, 2018, Stuart McGill

4. Ultimate Back Fitness and Performance, Stuart McGill, 2006, BackFitpro inc.

5. Low Back Disorders, Stuart McGill, 2005, BackFitpro inc.

Piše: Črt Korošec

Vsak od naše male ekipe bi na vprašanje: »Kaj si po poklicu oziroma kaj delaš?« lahko odgovoril z:

»Sem kineziolog, prodajalec, svetovalec, tajnica, hišnik, organizator, manager, idejni vodja, oglaševalec, trener, čistilka, telefonist … Ahhh, na kratko – primarno kineziolog, drugače pa deklica za vse.«

Primarno smo seveda kineziologi in trenerji, vendar vsaka odločitev ima tudi svojo ceno. Luksuz svobode in možnosti dela po naši volji pač plačamo z vso navlako, ki jo pritegne s seboj samostojna pot.

Vse se plača oziroma vse ima svojo ceno. Cena, ki jo mi plačujemo, je pač ta, da naš vsakdanjik ne predstavlja v celoti zgolj vodenja vadb in treningov ter sestavljanja priprav na delo v telovadnici. Ampak, to je cena, ki jo plačujemo prostovoljno. Cena, s katero smo bili seznanjeni že na samem začetku naše samostojne poti.

Da ne bo pomote, čeprav včasih nismo ravno pri volji predelati 30 – 50 mailov dnevno ali celo več in istočasno vleči sesalec po tleh, tako ceno v končni fazi plačujemo z entuziazmom in ne z odporom.

Ker vemo, zakaj delamo, kar delamo.

Zavedamo se, da celotna zbirka del in opravil, ki jih vsi skupaj opravljamo (čeprav se iz meseca v mesec izboljšujemo in glede na sposobnosti posameznika razdeljujemo delo in tako počasi vsak prevzema svoje malo področje v podjetju), predstavlja nevarnost, ki lahko ogrozi našo kvaliteto kineziološkega dela.

Težko si pač mojster na 10ih področjih, kajne? Zavedanje in sprejemanje je vedno prvi korak k reševanju izzivov. In tega izziva se že od samega začetka lotevamo z veliko mero odgovornosti, kajti maksimalno se trudimo, da naše delo trenerja in kineziologa v smislu kvalitete ne trpi.

Pa čeprav smo, preden stopimo pred vas vsako popoldne, najprej odposlali 53 mailov, se pripravili na vadbe, posesali, si parali živce ob dostavljenih le 200kg naročene opreme namesto 1900kg (ko je že praktično vse plačano), spisali ¾ novega članka, pregledovali račune, obiskali računovodstvo, se odpravili na banko, spisali tale sestavek in ga objavili na spletu.

Poti in načinov, kako se organizacija, mala ali velika, obrne in deluje je skoraj toliko, kot je organizacij. Naša pot je trenutno pač taka. Radi se učimo na lastni koži. Taki pač smo. In učimo definitivno se.

Počasi, a vztrajno postajamo čedalje bolj organizirani, učimo se delitve nalog, vsak počasi prevzema svoje, a specifične odgovornosti.

Res se trudimo, da naše strokovno delo zaradi katerega tudi prihajate k nam, ne trpi zaradi naše široke palete obveznosti in skrbi. Še vedno nam je delo kineziologa in trenerja primarna stvar, zato se skušamo obrniti tako, da če že včasih ne znese in spodleti, da se to zgodi pri uporabi napačnega čistila za pomivanje tal in ne pri našem strokovnem pristopu do vas – vadečih.